Žan Stojanovič

Vaška jedra se dandanes srečujejo z izgubo svoje prvotne identitete, ki je stoletja predstavljala močno povezano skupnost, ki se je razvila s pravilnim dimenzioniranjem prostora in prostorskih tvorb. Vaško jedro je tvorila kompaktna struktura, organizirana po načelih, ki so se uveljavila skozi stoletja prostorskih posegov in razvoja grajenih struktur. Kljub navidezni neorganiziranosti in naključni umestitvi v prostor, kompozicija odraža specifičen red, ki je omogočal nastanek skupnega odprtega vaškega prostora ter oblikovanje  lokalnih skupnosti. Predlagana zasnova se v veliki meri sklicuje na zgodovinski prostorski razvoj vaških jeder, pri čemer volumni bivalnih enot tvorijo zaključeno prostorsko celoto oziroma »prostor v prostoru«, v obliki večje odprte površine, ki povezuje posamezne volumne ter generira prostorsko točko, v kateri je prostor opredeljen in karakterno osmišljen. Kompozicija je zasnovana na podlagi razmerij, ki so izoblikovala podobo krajine in identiteto samega kraja. Tovrstna razmerja so vseprisotna v lokalni arhitekturi, pri kateri je moč zaznati preplet relativno enostavnih geometrijskih teles, katerih stranice, robovi in presečišča, tvorijo podlago za aplikacijo fizične tvorbe. Predstavljeni koncept je torej adaptacija arhitekturnega elementa, ki tako dobi ustrezno interpretacijo tudi v urbanističnem merilu. Kompozicija odpira večjo odprto površino, izvedeno v tlaku lokalnega izvora, v središču katerega prihaja do vertikalnih teženj, ki bi razbile monotono horizontalo. Drevo, kot središče vaške skupnosti, nastopa v številnih naselij po regiji, kar odpira priložnost reinterpretacije simbola. Umestitev močne drevesne sorte na podano mrežo arhitekturnih razmerij, bi povsem na novo definirala prostor, ki je skozi čas izgubil svojo prvotno vlogo platforme družbenega življenja. Vaško drevo velja za pomembno horizontalo, ki privablja, zagotavlja oporo ter nudi protekcijo pred vremenskimi vplivi.

Koncept je zasnovan tako, da omogoča doživljanje kraja in njegove zgodovine, skozi interpretacijo tistih elementov, ki so del lokalne identitete. Podane smernice za arhitekturno oblikovanje načrtovanih volumnov služijo kot podlaga za oblikovanje vizualno skladne celote, ki nastopa v kontekstu z obstoječim, kateremu ne konkurira, temveč se prilagaja prostorski organizaciji ter redu. Lahko bi rekli, da gre za interpretacijo lokalne arhitekture v luči aktualnih potreb. Poleg arhitekturnih elementov je pomembna tudi izbira materialov, ki predstavljajo pomemben del lokalne arhitekture in izročila, hkrati pa vplivajo tudi na vizualno percepcijo prostora. Priporočljiva je uporaba lokalnih materialov, ki so dostopni v bližnji okolici (smreka, macesen, hrast, granit, apnenec, beton,…). Med posameznimi skupki volumnov nastopa večja tlakovana površina, ki posamezne enote funkcionalno poveže. Tlak je izveden v vzorcu prepletajočih se kmetijskih površin, ki običajno nastopajo v obliki pravokotnih zaplat, katerih usmeritev je pogojena s topografskimi značilnostmi območja. Uporabljeni so lokalni materiali, bodisi apnenec, granit ali beton v imitaciji naravnega kamna. Vsi materiali nastopajo v svetlejših barvnih odtenkih, kar preprečuje poletno pregrevanje površine. Prostor je na strateških točkah opremljen z urbano opremo, ki v odprtem prostoru ustvarja določeno dinamiko. Elementi urbane opreme sledijo potezam projektne mreže, nahajajo pa se na stičnih točkah, ki nakazujejo potencialno križanje posameznih prostorskih potez. V zasnovi je moč zaznati nizanje posameznih elementov urbane opreme tekom daljše prostorske poteze na projektni mreži, pri čemer strogo horizontalo tlakovanega trga večkrat prekinejo vertikalni prostorski poudarki. Ideja izvira iz Plečnikovega opusa, pri katerem pogosto prihaja do mrežne kompozicije, pri kateri se ureditve in prostorske intervencije skladajo s projektno mrežo.

Trajnost lahko razumemo kot dejavnik pri izbiri ustreznega gradbenega materiala. Poleg arhitekturnih elementov je pomembna tudi izbira materialov, ki predstavljajo pomemben del lokalne arhitekture in izročila, hkrati pa vplivajo tudi na vizualno percepcijo prostora. Ljudje so posegali po tistih materialih, ki so se izkazali za odporne, učinkovite, trajne ter enostavne za obdelavo. Ob tem so razvijali spretnosti obdelave in obrtniška znanja. Priporočljiva je uporaba lokalnih materialov, ki so dostopni v bližnji okolici (smreka, macesen, hrast, granit, apnenec, beton,…), s čimer se je moč izogniti visokim stroškom in posledicam transporta ter uvozu tujerodnih vrst, ki bistveno odstopajo od lokalnih.  Območje je praktično docela pogozdeno (z izjemo doline), kar pomeni, da zaloge lesa zadostujejo za izvedbo načrtovanega posega. Smreka obsega kar 44,9% celotne lesne mase, hrasta je približno 8%, kar pomeni, da našteti sorti predstavljata več kot polovico celotne lesne mase na obravnavanem območju. Vse naštete vrste lesa so relativno enostavne za obdelavo, hkrati pa potrebujejo le površinsko impregnacijo in zaščito. Kamen, zlasti granit in apnenec, sta dostopna v bližnjih kamnolomih, le streljaj od lokacije posega. Obe vrsti kamnin sta porozni, trajni ter trpežni, kar pomeni, da sta sposobni prenesti tudi večje obremenitve. O trajnosti lahko govorimo tudi na podlagi prometne ureditve, ki spodbuja trajnostno mobilnost, kot sta hoja in kolesarjenje. Koncept ne predvideva ločenih garažnih struktur in parkirišč, hkrati pa motornemu prometu ne preprečuje dostopa do bivalnih objektov znotraj zasnove. Območje je prehodno, zasuki poti pa pešca ne usmerjajo proti oddaljenemu cilju, ki je izven dosega vizualne zaznave, temveč omogočajo neprestane spremembe pri usmerjanju pozornosti. Peš hoja je tako prijetna, dinamična, odpira poglede in ponuja številne priložnosti preživljanja prostega časa v odprtem skupnem prostoru.

Prostor mora biti vključujoč in odgovarjati potrebam vsem, ki prostor aktivno uporabljajo. Dostop je omogočen tudi gibalno oviranim osebam, saj je tlak enoten ter kompakten, brez klančin, stopnic, ostrih tekstur ter motečih špranj med posameznimi ploščami (kot se to pojavlja pri granitnih kockah). Vhodi v bivalne objekte so organizirani v pritličju, dostop pa je mogoč neposredno iz tlakovanega trga. Posamezni sklopi so medsebojno povezani s širokimi tlakovanimi potmi, pri katerih ni potrebe po višinskih spremembah. Tako je tudi gibalno oviranim osebam omogočen enakopraven dostop do katerekoli točke znotraj zasnove, kar spodbuja zunanjo rekreacijo, socialno integracijo in participacijo pri aktivnostih v odprtem prostoru. Poudarek pri snovanju ureditve je bil namenjen tudi oblikovanju urbane opreme, ki naj bi odgovarjala vsem tistim, ki jo utegnejo uporabljati. Pri izbiri klopi je smiselno posegati po klasičnih oblikah z naslonjali za hrbet in roke, ki odgovarjajo tudi starejšim. Klopi naj bodo enostavno berljive, kar je ključno zlasti pri osebah, ki se spopadajo z demenco in težje določijo namembnost posameznega predmeta. Gol betonski blok lahko namreč pri nekaterih vzbuja dvome o namembnosti in uporabnosti. Berljivo okolje bi prispevalo k daljšemu bivanju v lokalnem okolju, ki je posamezniku z lažjimi oblikami demence poznan in domač. Tlak sestoji iz posameznih kamnitih ali betonskih plošč v imitaciji naravnega kamna, s hrapavo hodno površino, ki preprečuje zdrse v primeru mokrih tal. Tlak je porozen, kar pomeni, da se voda ne zadržuje na površju, temveč pronica v tla. Tudi razsvetljava prispeva k boljši berljivosti prostora, zlasti v nočnem času, ko nastopi praktično popolna tema. Svetila omogočajo hitro orientacijo v prostoru, saj pokrivajo celotno območje trga in dodatnih pešpoti.  S tem je preprečen pojav strahu in občutka izgubljenosti, ki se običajno pojavlja pri starejših.

Projekt je v svojem bistvu pravzaprav samostojna interpretacija stanja, ki je nekdaj nastopalo v prostoru.  Strnjena vaška struktura je odpirala osrednje odprte prostore, ki so veljali za središče vaškega utripa. Vas je veljala za močno povezano skupnost, ki so jo gnali tesni medsebojni odnosi, mogoči prav zaradi prostorske bližine in skupnih opravil. Koncept je apliciran v okolje, kjer se prepletata tradicionalna ruralna kompozicija bivalnih in gospodarskih objektov ter razpršena gradnja, ki v prostoru nastopa brez reda in kompozicijskih nastavkov. Predlagana zasnova ruši aktualno politiko urejanja ruralnega prostora, se za navdih ozira v preteklost in posega po tradicionalnih arhitekturnih prvinah, ki so izoblikovale prostor, ljudi in silhueto vaške strukture. Arhitekturno merilo je adaptirano in prilagojeno merilu manjšega urbanističnega vzorca, ki aktivno nastopa v interpretaciji dediščine. Unikatne kompozicije so tako rezultat premišljenega sistema razmerij, ki omogoča zasnovo brezštevilnih kompozicij, ki odgovarjajo tradiciji prostora. Zasnova ni položena na prazno površino, temveč se vklaplja v strukturo, ki v prostoru že nastopa. Posamezni elementi kulturne dediščine nastopajo v novih vlogah, prazni kozolci tako prevzamejo vlogo delno zaprtega podaljška odprtega prostora, kjer je možna izvedba številnih vaških aktivnosti, ne glede na vremenske pogoje. Osrednji trgi so replicirani in medsebojno povezani, kar preprečuje izolacijo posameznega sklopa. Središča tlakovanih trgov so opredeljena s pomočjo hrastov, ki tvorijo mrežo prostorskih točk, središč skupnosti, kjer prihaja do razvoja družbenih dejavnosti. Pri realizaciji predlagane zasnove so pomembni lokalni materiali in lokalno znanje, ki se je razvijalo in ohranjalo skozi zgodovino. To pomeni, da je možno vzorec, ki se pojavlja v prostoru, na novo interpretirati ter adaptirati glede na aktualne potrebe, brez, da bi trpelo izročilo in dediščina teh krajev.